Romarska cerkev Marija v Trnju

Cerkev zagotovo velja za najlepši okras Žlezne Kaple. Nahaja se sredi vzhodnega dela pokopališča. Čudovite freske prikazujejo Marijo in božje dete, snemanje Jezusa s križa, objokovanje Kristusa in Marijino smrt.

Glavni oltar je bogato pozlačena umetnina Michaela Stiggerja, nad njim vlada sveta Trojica. Sredi cerkve stoji kip čudodelne Matere božje z Jezuščkom, ob njem pa kipa Joahima in Ane. Med obema stebroma sta svoje mesto dobili še sveta  Barbara in sveta Katarina.

Oltar Anine kapele iz druge polovice 18. stoletja prikazuje sveto Ano kot Marijino učiteljico. Oba stranska oltarja izvirata iz prve polovice 18. stoletja. Cerkvene orgle iz leta 1652 sodijo med ene najstarejših v Avstriji.

Cerkev Marije v Trnju krasi tudi umetniško izdelana novogotska monštranca iz leta 1820. Kot posebnost pa je poznano tudi leseno stopnišče, ki vodi do cerkve. S cerkvijo Marije v Trnju je povezan praznik “nošenja cerkvic”.

O izvoru romarske cerkve

O nastanku romarske cerkve govori naslednja legenda:

»Kraj, na katerem danes stoji Marijina romarska cerkev, je bil nekoč popolnoma prerasel z grmovjem in trnjem. Tako se je pogosto zgodilo, da je pastirjem, ki so pasli na bližnjih travnikih, izginilo tudi po več ovac hkrati. Vendar so jih pastirji nato vedno našli klečati na mestu, kjer danes stoji cerkev. Vsako mlado soboto, prvo soboto po mlaju, pa se je na tem mestu med trnjem sprehajala tudi devica Marija v beli obleki, a se ji nihče ni mogel približati. Tako so ljudje prepoznali, da je ta kraj sveti in mora biti posvečen čaščenju svete matere. Na tem mestu so zgradili Marijino cerkev. Nato se je postavilo vprašanje, katero podobo Marije naj postavijo na oltar. Tudi o tem je nazadnje odločila božja previdnost. V tem času so bili furmani lastnika Bosteja (Sebastiana) v Italiji na poti po vino. Neznani moški je nenadoma pristopil do njih, na njihov voz položil Marijin kip in prosil, naj ga odložijo tam, kjer se bodo konji sami ustavili. Ko so se furmani vrnili nazaj v Železno Kaplo, se konji niso ustavili na domačem dvorišču Bostejevih, ampak so voz kljub utrujenosti vlekli proti novo zgrajeni Marijini cerkvi in se na vsak način hoteli vzpeti po strmem pobočju čisto na vrh, do same cerkve. To je bil znak, da je cerkev kraj, ki ga je izbrala sama Mati božja. Marijin kip so nato slavnostno ponesli na oltar.«

Oltar je bogato pozlačeno baročno delo umetnika Michaela Stiggerja iz leta 1794. Niz štirih pozlačenih stebrov nosi arhitrav, nad katerim se dviguje iz lesa izrezljana podoba svete Trojice. V oltarni niši (apsidi) stoji leseni kip Marije, ob njem sta kipa njenih staršev Joahima in Ane, med stebri pa kipa svete Barbare in svete Katarine.

Kip čudodelne Matere božje je tako kot sama cerkev izdelan v gotskem stilu. Kipu Marije so odrezali levo in del desne roke, da so lažje nadeli obleko in s pomočjo železnega kavlja na roke kipa pritrdili še kipec Jezuščka.

Ustno izročilo poškodbo kipa pripisuje skrbniku iz Ženeka pri Žitari vasi. Ta naj bi z roke na kipu snel dragocen zlati prstan in ga podaril svoji ženi, ki naj bi že naslednjo noč umrla. Njena smrt naj bi skrbnika tako razjezila, da je nekemu kovaču naročil, da Marijinemu kipu odreže levo roko. Ob tem dejanju sta kovaču otrdeli obe roki in nikoli več ni mogel izvajati svojega poklica, niti kruha, za katerega je prosil, ni mogel več pospraviti v žep. Skrbnik pa je v svoji jezi šel še korak dlje. Kip je vrgel z oltarja in z njega strgal obleko. Na ukaz cesarja Jožefa II. naj bi dal iz cerkve odstraniti tudi vse zahvalne tablice.

Ljudje so to tragedijo upesnili v slovenski pesmi, ki se je ohranila vse do danes. Kasneje so tudi ponovno obesili vse zahvalne tablice, ki predstavljajo dokaz velikega čaščenja Matere božje.

Leseni stranski oltarji izhajajo iz XVIII. stoletja.

Desni stranski oltar je posvečen svetemu Jožefu. Vizitator je namreč leta 1720 odredil, da se kip Marije, ki je bil tam dotlej, odstrani, in na njegovo mesto postavi kip svetega Jožefa. Nekoč je na tem mestu stal tudi kip trpeče Matere božje. Ob praznikih so oba Marijina kipa postavili na stranski oltar, odvisno od pomembnosti praznika. Danes na oltarju stojita kipa svete Apolonije in svete  Lucije, nad arhitravom pa kipi svete Družine, svetega Vincenca in svete Elizabete.

Na evangeličanski strani stoji kip svetega apostola Jakoba Starejšega, katerega posmrtni ostanki so shranjeni v španskem mestu Santiago de Compostela. Leta 1720 je vizitator odredil postavitev njegovega kipa. Poleg kipa svetega Jakoba stojita kipa svetega Nikolaja in svetega  Florijana, nad njima pa so še glave svetega Janeza Krstnika, svetega Krištofa in svetega Janeza Nepomuka, ki je bil razglašen za svetnika leta 1729.