Kapelški pasijon iz 18. stoletja

„Kapelski pasijon“ je eno največjih odkritij starejšega slovenskega slovstva in slovenske dramatike zadnjih let. Po dolgem iskanju v arhivih ga je pred pozabo rešil Erik Prunč, nekdanji vodja instituta za prevajalske vede na univerzi v Gradcu. 

Pasijonska igra iz Železne Kaple, tako imenovani Kapelski pasijon, je najobsežnejše slovensko besedilo starejše dobe. Neznani pisec iz Železne Kaple ga je napisal verjetno med letoma 1771 in 1800. Rokopis vsebuje tudi besedilo starejših verzij pasijona, in je prvič izpričan v poročilih jezuitske province v Dobrli vasi za leto 1616.

Rokopis z naslovom „komedija o Kristusovem trpljenju“ je leta 1899 našel tedanji kaplan v Železni Kapli Stefan Singer. Kot zgodovinar se je zavedal kulturno-zgodovinskega pomena dokumenta in ga je poslal v Gradec, kjer je nanj postal pozoren Karel Štrekelj. Kmalu se je izgubila sled, skoraj 100 let kasneje ga je po intenzivnem iskanju v arhivih o 80ih letih prejšnjega stoletja našel emeritirani univerzitetni profesor Erik Prunč, ki je takrat še bil vodja instituta za prevajalske vede na univerzi v Gradcu.

Iz svojih lastnih stroškov je financiral restavracijo rokopisa. Skupaj z Matijo Ogrinom z Instituta za slovensko literaturo in literarne vede Znanstveno raziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti sta uredila tiskano izdajo Kapelskega pasijona.